»Ko sem že celo vrsto let snemal slavčka tukaj, pa tudi na drugih krajih, mi je prišla v roke oziroma me je prijatelj opozoril na knjigo San Michelle Axla Muntheja. In ta tekst me je prevzel. Začel sem na čisto drugačen način poslušati slavčke, čeprav sem že prej vedel, da v nekaterih krajih ptiče oslepijo, bodisi slavčke bodisi druge ptiče, zato da si mislijo, da je noč.«
»Ko je bil moj oče smrtno bolan, smo s sestro in teto romali na Sveto goro. Oče je umrl, jaz pa sem dobil edino priložnost, edine trenutke, da sem videl podobo svetogorske Marije. Takrat sem edinkrat videl solkanski most in Sočo.«
»s svojimi tematskimi razstavami konceptualne fotografije obkrožil svet in z njimi posredoval človeštvu plemenita sporočila o veličini spoštovanja vsakega življenja, hkrati pa je v svet ponesel tudi del Slovenije, katere ponosen sin je«
»Bavčarjeve objave, predavanja, razstave, priznanja na tako rekoč vseh celinah so številna in tehtna in jih lahko postavimo ob rob mnogim Evgenovim rojakom, ki pa so bolj vešči v umetnosti samohvale in so zato pri nas, tudi po zaslugi medijev, bolj razglašeni, medtem ko je Bavčar bolj kot ne odsoten. In ravno to bi rad še navrgel: nelepo in krivično se mi zdi, da je Evgen Bavčar kljub svoji dolgoletni mednarodni karieri pri nas precej manj poznan in priznan, kot si zasluži, in upam, da bo razstava v Galeriji Družina po dolgem času znamenje, da tista evangelijska o preroku in domačem kraju le ne drži vedno in povsod.«
